CLIO, BERLUSCA AND ROCK‘N ROLL

Da se v Rimu nekaj večjega dogaja, če ne drugače, običajno zvemo, ko se podamo na cesto. Zablokirani promet in povečano število mestnih policistov sta gotov pokazatelj, da je spet kakšen trg ali ulica prizorišče neke manifestacije. Tudi tokrat ni bilo drugače. V skoraj kilometerskem polmeru od trga San Giovanni je plehovje obtičalo, se po polžje premikalo in grozno zasmrajevalo okolico. Na trgu San Giovanni, skoraj pod pročeljem lateranske bazilike, pa so rohneli rockerji in preko sto tisoč pripadnikov jeans generacije se je gibalo v ritmu rapa, hard in soft rocka.

Nikoli še nisem videl v živo, kako se obožujejo rock zvezde, kako častijo božanski pevci, in zato sem si prizor kričavega tekanja za kombijem še prav skrbno ogledal. Večkrat sem bral o tem, da mladi potrebujejo vzornike in idole, ampak tako, v živo, me je zadeva presenetila in zmedla.

Obvezna doza reklam

Več kot tričetrt ure smo potrebovali, da smo v miru kupili in povečerjali predragi sendvič in predrago pivo ter se namestili nekam, od koder bi bilo mogoče videti vsaj delček dogajanja na odru in kjer bi bilo mogoče uživati čimbolj čisti zvok. Začetek drugega dela koncerta je bil najavljen za ob pol devetih, vendar smo morali čakati, da je Berlusconijeva televizija, ki je drugo polovico dogodka neposredno prenašala, najprej spustila v eter večerno dozo reklam. Berlusca (tako mladi pogosto pravijo Berlusconiju) pač mora pristaviti svoj piskrček!

Zaradi čistosti in dodelanosti zvoka sem posumil, da ga žgejo na play-back, vendar sem kasneje ta sum ovrgel. Tehnika gre naprej. Zakaj bi glasba v živo ne bila čista kot ona na CD-jih? Nismo v zgodnjih osemdesetih letih, ko smo na rock koncertih skoraj ne slišali petja ali pa bobnanja, ker ju je pač hrumenje kitar nadvladalo.     Osvobajanje, drugačnost, protest?

Oh, da, zgodnja osemdeseta leta! Razlika med takratno in tukajšnjo rock populacijo je očitna! Takratni koncerti so še znali ohranjati duh Woodstocka. Bili so obred protesta, drugačnosti, osvobajanja. Te tri elemente je moč na trgu San Giovanni le bežno zaznati.

Še najbolj je prisotno osvobajanje. Množica še vedno zadrhti z basi in bobni. Kot v starih časih se prepusti, da jo ritem in sugestivno petje popeljeta nekam daleč vstran od ponorelega sveta.

Težje je govoriti o drugačnosti. Spozašite kavbojke, razmršeni lasje, izzivalni uhani in provokativni napisi na majicah so danes veliko bolj del obče mladinske kulture, kot so to bili v naših časih in kot so še morda danes na Ptuju. Kulturna homologacija je neusmiljena. Vsaka drugačnost mora biti vračunana v širše družbene (kapitalistične) mehanizme, ali pa bo potisnjena na rob. Lahko si drugačen, pomembno je, da ta tudi tvoja čudna narava poganja potrošniški stroj. Pobarvaj si lase v zeleno! Pridi na ogromen koncert pred lateransko baziliko! Skači in dviguj pesti! Velekapitalistična firma Berlusconi Comunication je že poskrbela, da bo tvoja drugačnost medijsko odmevna in tržno ovrednotena!

Podobno lahko razmišljamo o protestu. Med koncertom so se med poslušalce vrinili člani nekega polpolitičnega gibanja. Nosili so velik trasparent z napisom: Recimo “ne” jederskim poskusom! Bojkotirajmo francoske izdelke! Naleteli so na odobravanje, pohvale in aplavze. Počasi so se rinili v ospredje. Ko so prišli do odra so seveda s svojo popisano plahto zakrivali pogled na sceno. Isti folk, ki jim je prej ploskal, jih je zdaj začel obmetavati s plastenkami. Protest da, ampak naj nam ne pokvari užitka! Vsi se jezimo na Chiraca, morda bi se celo odpovedali francoskim sirom, ampak na zastonj rock koncert bomo šli, pa čeprav je sponzor Renault in čeprav nas od povsod bombardirajo z reklamami za Cliota.

“Staraš se!”

Da, staraš se, Branko! Kaj pa če so ta tvoja razmišljanja o današnji rock mladini znak, da je več ne doumevaš? Ali ni bolje, da se mladi več toliko ne obremenjujejo z ideologijami in antiideologijami? Ali ni dobro, da je postmoderna generacija manj zacementirana v nekih visokih idealih in bolj pragmatična, bolj fleksibilna do različnih kultur in stilov življenja? Zakaj bi poleg pesmic Paula Younga mlad protestnik ne smel imeti noro rad tudi tisti kup pleha, ki se mu reče Renault Clio 1.4i? In če nosi majico s podobo komunista Che Guevare, zakaj bi ne šel na koncert, ki so ga medijsko zasnovali desničarski Berlusconijevi managerji? Ali ni vse to morda znamenje neke nove duhovne širine, ki je rockerji iz zgodnjih osemdesetih let nismo poznali?

Skratka, spremenila si se, rock generacija. In oprosti, če mi ne uspeva razumeti tvojih novih gesel kot, na primer: Clio, Berlusca and Rock’n roll.

“Tednik” 1995