Branko Cestnik
GLUCKSMANN, HANDKE IN VOJNA V BOSNI
Levenfeldova prerokba “Da, Bosna je dežela sovraštva. To je Bosna. Vendar, po čudnem nasprotju (...) lahko trdimo, da je malo dežel, ki imajo tako močno vero, tako vzvišen značaj, toliko nežnosti in strasti, takšno globino čustev, tako nezrušljivo upanje, toliko žejo po pravici. Ampak pod vsem tem, v temnih globinah, se skrivajo viharji sovraštva, množica še mirujočih neurij, ki nagrmadjena zorijo in čakajo na svojo uro.”Tako je leta 1920 Ivanu Andriću pisal njegov sarajevski prijatelj Max Levenfeld. Pisal mu je, ker mu je hotel obrazložiti, zakaj več noče živeti v Bosni. Levenfeldove besede so dober uvod v današnji sestavek, saj sugestivno vzpodbujajo k razmišljanju o balkanski tragediji.
Pariška Lista za Sarajevo
Kdor ima usodo človeštva vsaj malo pri srcu, se ne more delati, kot da krvave Bosne ni, kot da se to njega ne tiče. Problem ene celice je problem celega telesa. Problem Bosne in Hercegovine je problem vseh, ne samo vojaških strokovnjakov in mednarodnih diplomatov. Tega so se zavedali tudi mnogi zahodni umetniki in intelektualci.
Njihova prva in osnovna reakcija na vojno v bivši Jugoslaviji je bila enodušna obsodba nasilja in vseh vrst nacionalističnih ideologij. Vendar so sčasoma spoznali, da ne morejo ostati pri splošnem obsojanju in moralnem zgražanju nad potekom dogodkov. Pokazala se je nuja, da se spustijo veliko bolj v to tragično zadevo in da začno jasneje ločevati napadenega od napadalca, nasilneža od žrtve nasilja. Iz etičnega filozofiranja in globalno ranjenega duha je bilo potrebno preiti na specifično in skoraj politično pozicijo. Skratka, nekomu je bilo potrebno v obraz reči: Ti si kriv! Ali pa vsaj: Ti si največ kriv za to klanje!
Velika glavnina zahodne inteligence je kljub zadržkom sčasoma le zavzela pro-muslimansko-hrvaško in anti-srbsko pozicijo. Eden izmed najbolj glasnih in strastno zavzetih predstavnikov te opcije je bil in je še pariški filozof in veliki duhovnik evropske kulture André Glucksmann. In prav v Parizu se je šlo najdlje. V času zadnjih francoskih volitev so intelektualci organizirali nekakšno polpolitično formacijo, ki se ji je reklo Lista za Sarajevo.
Demonizirani Srbi?
Pri vsem tem bi ostalo, če se ni bi močneje oglasil še drug veliki duhovnik evropske kulture: Peter Handke. Ta vsestranski intelektualec, ki je po očetu Avstrijec in po materi Slovenec, je prejšnjo jesen opravil štiritedensko potovanje po Srbiji in po srbski Bosni. Za zaključek je napisal neke vrste potopisno razmišljanje, ki ga je januarja objavljal časopis Süddeutsche Zeitung. Potopis nosi naslov Pravica za Srbijo!
Jedro njegove reportaže je naperjeno proti zahodnim sredstvom javnega obveščanja, in zahodnim intelektualcem, ki so pretirano demonizirali Srbe, jih medijsko spremenili v izvir vsega zla na tleh nekdanje Jugoslavije, v neke vrste sovražnike človeškega rodu (ta izraz je ameriška propaganda uporabljala za Saddama Husseina). In ves ta proces demonizacije Srbov se je začel že z vojno v Sloveniji, se nadaljeval na Hrvaškem, do polnega izraza pa prišel v Bosni in Hercegovini.
Glede Slovenije Handke navaja število padlih med desetdnevno vojno in polemično poudarja, da so skoraj vse žrtve so bile na strani JLA, pa so evropski mediji kljub temu govorili s skrajno antipatijo o srbski JLA ter z neprikrito simpatijo o slovenskih borcih. Prehitro so bile določene in za zmeraj fiksirane vloge napadenih in napadalcev, čistih žrtev in hudobnežev, ugotavlja in pristavlja, da tisk in televizija uspešno zavajata svetovno javnost še danes.
Handke, na primer, prizna, da so srbski begunci, ki so bežali iz Krajine, na zunaj izražali manj bolečine in obupa, kot pa v podobnih primerih hrvaški in muslimanski begunci. Po njegovem prepričanju najverjetneje zato, ker jim nihče ni rekel, kako naj pozirajo pred kamerami, da bo njihovo bežanje imelo večji medijski učinek.
Handke nikakor ne dopušča, da bi njegovo videnje stvari bilo označeno kot pro-srbsko. Hoče se le izogniti predsodkom, pristranskosti in demagoškemu udrihanju po Srbih. Hoče razdreti kulturno diktaturo nekaterih zahodnih pro-muslimanskih intelektualnih in novinarskih krogov, zlasti še pariškega kroga tako imenovanih nouveaux philosophes - novih filozofov.
“Handke – monomanični terorist!”
André Glucksmann, predstavnik teh novih filozofov, po vsem tem seveda ni molčal. Svoje mnenje je povzel v naslednjih besedah: Peter Handke? Monomanični terorist!
Peter Handke naj bi bil žrtev monomanije, v kolikor probleme, ki jih ima sam s seboj, projicira na zgodovinske dogodke. Po eni strani je namreč psihološko nagnjen k apriorni kritiki dominantne miselnosti (dominantna v tem primeru je obsodba srbskega nacionalizma), po drugi pa se še kar naprej lovi v kolektivnem spominu nemške nacije in si ne more oprostiti, da je Avstrijec ali Nemec skozi zgodovino tlačil in v nič deval južnega Slovana. Od tod njegova simpatija do Srbov. Po Glucksmannu torej naj bi Handkejeva logika bila naslednja: Ker jih vsi kritizirate in ker smo mi Nemci skozi zgodovino vedno grdo ravnali z njimi, zato sem na njihovi strani.
Njegova pro-srbska pozicija naj bi bila teroristična, kot je bila intelektualno teroristična podpora Sartra Stalinu. Slavni povojni francoski filosof Jean-Paul Sartre je namreč v imenu revolucije in antifašizma odobraval Stalinove metode. Ampak v imenu antifašizma, se ne bi smelo mižati pred grozotami, ki jih je povzročal ruski komunizem, pa čeprav se je le-ta kitil še s tako globokim antifašizmom. Podobno zdaj: v imenu solidarnosti z zgodovinsko potlačeno južno slovansko nacijo, z medijsko demoniziranimi Srbi, se ne sme mižati pred pokoli in etničnimi čiščenji, ki so jih predstavniki tega naroda dejansko izvršili v Bosni.
Če nas polemika med Glucksmannom in Handkejem posebej ne vznemirja, občudujmo vsaj njuno osebno strast in zavzetost za Bosno. Morda je prav to iskreno in strastno zanimanje zahodnjakov za bosansko hercegovska ljudstva porok, da se vojna med njimi ne bi nikoli več ponovila.
“Tednik” 1996