Branko Cestnik

Rim je pastoralno in upravno središče zahodnega krščanstva. Študij teologije v Rimu po eni strani dovoli zajemati znanje direktno iz enega izmed virov teološke znanosti - Cerkvenega učiteljstva, po drugi strani pa stalni dotok informacij iz "provinc" dopušča številna soočanja s perifernimi teologijami. In prav o teh bo šla beseda tokrat.

Tisti, ki jih teologija ne zanima, lahko med naslednjimi vrsticami razberejo, kako je z določenega vidika tudi krščanstvo moč obravnavati kot "kulturo z neštetimi subkulturami", in da je na planetarni ravni Cerkev vse prej kot "granitna in monolitna enoumna organizacija". Tistim, ki so v teologiji doma, pa se opravičujem za ta novinarsko sintetični pristop k svetovnim teološkim tokovom in temam, ki so često večrazsežnostno kompleksne.

Začnimo povzemati dogajanja na teološki periferiji s provokativnim izrazom, ki so ga skovale ameriške feministke. Slogan se glasi: "God - she is black!", po naše: "Bog - ona je črna!" Izraz se nanaša na dvoje radikalnih razmišljanj. Prvo gre o položaju ženske, drugo pa o rasni, kulturni in ekonomski problematiki.

V zadnjih tridesetih letih je prišlo do naslednjega preskoka: iz "teologije o ženski" se je zlasti v severnoameriških krogih prešlo na "žensko teologijo", se pravi, na teologijo, ki jo proizvajajo ženske same. "Zakaj je Bog on, zakaj ni tudi ona?" se sprašujejo teologinje in - analizirajoč nastanek in zgodovino krščanstva - odgovarjajo z dokaj ostro kritiko "dvatisočletnega krščanskega patriarhizma".

Feministična teologija se seveda ne ustavi pri kritiki in protestu proti moški nadvladi. Poskuša orati na globoko. Razmišlja tako o "materinskih" potezah Boga, o "sestrinskih" odnosi v krščanski skupnosti (ne samo o "bratskih"), o karizmatični širini "ženskosti".

Iz severne Amerike se preselimo v Afriko. "Bog - ona je črna!" smo rekli. Videli smo provokativnost besede "ona", ujemimo še na kratko pomen besede "črna".

Krščanstvo se je po neevropskih kontinentih pojavilo kot religija "belega" človeka. To ni zanemarljivo dejstvo. Z belim človekom je namreč med nebelce prišel tudi "beli", se pravi evropski, latinski način čaščenja Boga. Kot reakcija na to "uvoženo" krščanstvo, na"belega" Boga, pa tudi kot evolucijska nuja, se je v šestdesetih letih v Afriki pojavila tako imenovana "afriška teologija" ali "teologija afriških vrednot". Ta teologija nastopa najprej kot kritika misijonarske prakse.

Teolog Binwenyj-Kweshi govori o "teološki redukciji" afriškega človeka in kritizira "misijonarski pogled", s katerim belec videva črnca kot "pogana", godnega za spreobrnitev, kot "Kamovega potomca", čigar črna koža je znamenje prekletstva, kot "divjaka", ki ga s spreobrnjenjem tudi civiliziraš in evropeiziraš. Evangelizacija kot aspekt kulturne kolonizacije, skratka!

Afriški teologi se ne zadovoljijo samo s "taktiko prilagajanja" zahodnega krščanstva afriškim razmeram. S svojim delom poskušajo prispevati k odkritju in zgraditvi "prave" afriške Cerkve. To vidijo mogoče samo v enakopravnem dialogu med afriško kulturo in evangelijem. "Evangelij naj destruktivno ne podreja lokalne kulture, ampak naj jo plemeniti; kultura naj postane življenjski in zgodovinski izraz evangelija," pravijo.

Tudi mnogi južnoameriški teologi zahtevajo "deevropeizacijo" krščanstva. Za razliko od Afričanov, so ti teologi poglobili svoje razmišljanje predvsem v smeri socialne in ekonomske promocije človeka. V sedemdesetih letih, ko so po južnoameriškem kontinentu cvetele desničarske vojaške hunte, so nastopili s kritiko "abstraktne" klasične teologije in začeli ustvarjati tako imenovano "teologijo osvoboditve".

Njihova vizija temelji na naslednjih postavkah: Kristus ne osvobaja človeka samo od dušnih tegob, njegovo odrešenjsko posredovanje se ne omejuje samo na duhovnost. Kristus je Odrešenik "celega" človeka - tudi v njegovi socialni in ekonomski razsežnosti. Vera mora torej aktivno prispevati k osvoboditvi človeka izpod jarma družbenih krivic, ekonomskega izkoriščanja, ideološkega in kulturnega nasilja. Teologija osvoboditve nastopa kot vzpodbuda k obči osvoboditveni praksi.

Teologija osvoboditve je bila prehitro označena kot "marksistična". Res je, da so nekateri teologi uporabljali marksistično analizo družbenih razmer, res je, da so se nekateri približali skrajnolevičarskim revolucionarnim opcijam, res pa je tudi, da so mnogi drugi zasnovali svoje delo v mejah svetopisemske refleksije in socialnega nauka Cerkve.

Drugačni so izzivi v Aziji. Krščanstvo je manjšinska religija (2% Azijcev) in pred seboj nima majhnih animističnih verstev, temveč velike večtisočletne religiozne sisteme z izdelano teologijo in preizkušeno modrostjo. To je vzpodbudilo azijske teologe k spoštljivemu soočanju z nekrščanskimi verstvi. Nastala je tako imenovana "azijska teologija religij", ki se seveda cepi v mnoge, med seboj tudi polemično bijoče se veje. Jedro debate je v odrešenjski navzočnosti Boga v nekrščanskih religijah. "Kako je mogoče, če je mogoče, da Bog rešuje tudi preko budizma, hinduizma...?" se sprašujejo azijski teologi.

Paleta odgovorov je široka. Teolog Knitter jih povzema v pet tokov. Prvi - "Kristus proti religijam": samo krščanstvo rešuje, ostala verstva so nekoristna in škodljiva. Drugi - "Kristus znotraj religij": tudi ostala verstva posredujejo odrešenje, čeprav na nepopoln in nejasen način. Tretji tok - "Kristus nad religijami": vsa verstva, neodvisno ena od druge, posredujejo odrešenje, krščanstvo pa predstavlja njih vrh in normo. Četrti tok - "Kristus skupaj z religijami": vsako verstvo ima svojega "Kristusa", ampak samo vsa verstva skupaj podajajo celovito pot odrešenja. Peti tok - "Religije brez Kristusa": predstavniki različnih verstev naj opustijo debato o resnici in Bogu in naj se posvetijo z združenimi močmi človeku, zlasti ubogemu.

Maskilizem in evrocentrizem - kulturna faktorja, ki sta več sto let pogojevala teološko razmišljanje - izgubljata na teži, torej. To je mogoče ne samo, ker vse bolj dozoreva spoštovanje majhnih perifernih drugačnosti, to je mogoče predvsem zato, ker je predmet teologije pravzaprav besedi Neizrekljiv, umu Neujemljiv, tiho Prisoten in žgoče Odsoten.

Vsaka teologija je na nek način samo tipanje in poskus. Kot poezija.

“Tednik” 1996