Ne pretiravam, če rečem, da so berila predzadnje nedelje v liturgičnem letu srhljiva. Prerok Malahija, predvsem pa sam Jezus nam govorita o grozotah, ki pridejo na človeštvo. Malahija pravi, da bo prišel "dan razžarjen kakor peč" in vsi krivični bodo použiti, Jezus pa podaja temačno podobo časa ob koncu sveta, ko bodo velike vojne, potresi in kužne bolezni pustošile človeštvo. Samo človeštvo bo v sebi sprto, kristjani pa preganjani, mučeni, pobijani.

Ko smo postavljeni pred tovrstna svetopisemska sporočila, se rado zgodi, da naša domišljija začne te teme obravnavati po svoje. Zanimati nas začnejo razni konkretni vidiki domnevno približujočih se katastrof; sile zla se nam dozdevajo vse bolj očitno na delu in zdi se nam celo, da smo jih sposobni dokaj natančno določiti (ta in ta družbeni pojav, ta in ta miselni tok); čakamo še samo, da se prikaže sam Antikrist. Postaja nas strašno strah in v nas se naseli nekaj, kar bi lahko imenovali histerični katastrofizem.

Nek moj prijatelj iz Italije je v takem afektu začel vsem prijateljem in znancem pisati opozorilna pisma o Antikristu. Slednji naj bi prišel in počel vzpostavljati svojo satanično oblast ravno letos - leta 1998. Vprašal sem ga, kako da to ve. Dejal je, da tako govorijo prerokbe in razni izračuni. Vprašal sem ga, zakaj je tako živčen. Odgovoril je, da bi tudi jaz bil živčen, če bi se zavedal, kaj pomeni prihod Antikrista. Prijatelj se mi je zdel kot izgubljen zase in za družbo. O lepih stvareh (o morju in oblakih, o igri in potovanju) ni več znal razmišljati, zaljubiti se ni bil sposoben, povsod je zaznaval čudna znamenja demoničnih sil.

Skratka, taki ljudje zgubijo mir. Krščanstvo jim več ne pomeni slavospeva, temveč jim postane strahospev; ni več pogleda na Božje obličje, temveč nenehno oziranje v temo, od koder naj bi se prikazalo spačeno obličje zla.

Smo ob koncu tisočletja in tudi v naši družbi se pojavljajo glasovi o katastrofah in o nekih korenitih in bolečih zasukih. Nekatere sekte vsak hip pričakujejo konec sveta, New Age oznanja konec Kristusa in krščanske ere, satanistična združenja izganjajo Boga in kličejo Luciferja, določena rock glasba je polna protikrščanske simbolike.

Vse to naj nas ne vznemirja. Vtisnimo si v srce naslednje:

Prvič: že skoraj dvatisoč let živimo v tako imenovanih "zadnjih časih", se pravi, da smo, odkar je Jezus Kristus šel v nebo, na nek način nenehno v situaciji "konca sveta". Ta napetost pričakovanja Kristusovega drugega prihoda torej ni nekaj izrednega, ampak je preprosto vračunana v naš vsakdan. Po vnovičnem srečanju z Njegovim obličjem so hrepenele vse generacije kristjanov in to nikogar obnorelo.

Drugič: podobno razmišljajmo tudi o Antikristu. Lahko se res zgodi, da pride kdo, ki na prav poseben način pooseblja zlo, vendar perfidni kulti osebnosti, nasilni protikščanski družbeni ustroji ter prefinjeni sistemi socialne krivičnosti so vedno bili in vedno bodo. Antikristov princip ni nič novega in če smo dovolj pozorni, fragmente slednjega najdemo tudi v sebi.

In tretjič: prvi sovražnik vere in ljubezni je strah. Strah nas hromi za pogovor z drugačnim in za dialog s svetom ter nas gnete vase. Zapira nam obzorja in nas dela sumničave, prepirljive. Namesto strahu torej v teh časih ob prelomu tisočletja raje dodatno izostrimo um ter še prepričljiveje obnovimo vero, da kakor koli se zgodovina suče in vrti, mimo in izven Boga se enostavno vrteti in dovrteti ne more.