Zgodilo se je pred nekaj leti proti koncu poletja v majhnem diskaču na Dravskem polju. Precej nenavadna mlada druščina si je rezervirala tisto noč plesišče in točilno mizo. Poleg domače mladeži so najbolj iztopali številni študentje iz severnošpanske pokrajine Katalonije. Okrog petdeset jih je bilo. Prišli so v Slovenijo s kombiji in tovornjakci polnimi humanitarne pomoči za bosanske begunce. Taborili so na Ptuju, čez dan pa po manjših skupinah delovali po zbirnih centrih po vsej Štajerski. Glavnina njih je prihajala iz oratorijskega okolja in torej imela nemalo izkušenj z animacijo otrok in mladine. Ravno tega pa je v begunskih centrih zelo primanjkovalo.

Ob Slovencih in Kataloncih so tisto noč rajali tudi bosanski srednješolci. Ni jih bilo veliko. Mogoče petnajst. Skoraj vsi muslimanske veroizpovedi.

Svojevrsten je bil tudi potek zabave. Najprej so Katalonci pripravili velik lonec sangrije - res bolj s poudarkom na limonadi kot na rdečem vinu - in zgodila se je mini sangria-party. Nato je domača, štajersko širokogrudna mladina zbrala denar, ga preštela in položila pred gospodarico lokala ter razglasila, da bo vse plačano iz tistega kupa in da bo zabava trajala, dokler ga pač bo kaj. Pri ofru so kakopak pazili, da bi pomotoma ne zahtevali prispevkov od gostov, zlasti ne od beguncev.

Po uvodnih ceremonijah se je ljudstvo dokončno razživelo. Vzdušje je bilo hitro na vrhuncu. Prav raznolikost udeležencev je dogodku dajala poseben čar in naboj. Plesalo se je in potni obrazi so se svetili pod snopi živobarvnih luči. Vse v znamenju radostne sproščenosti. Vsak je rajal z vsakim in najbolj so vžgali razni vlakci in kola. Nobene turobe in pijanosti, nobenega sektaškega grupiranja, ne zapiranja v lupine parčkov ni bilo.

Gospodarica diskoteke se je čudila. Njena bučna klet je tokrat dobila drugačno podobo.

Okrog polnoči so Bosanci izginili s plesišča. Ni jih bilo za točilno mizo, ni jih bilo na stopnišču. Eden izmed domačih fantov je to opazil in rahlo zaskrbljen stopil naokrog. Kmalu je naletel na čuden in otožen prizor. V temačnem kotu izza podolgovate mize se je grmadilo petnajstero mladih bitij. Nekdo je ime glavo položeno na mizo, drug se je krčil na klopi, nekateri so se držali za roke in se objemali okrog vratu. Jokali so.

Fant se je približal najbližji mu deklici in jo vprašal: "Ali je kaj narobe?"

"Vse," je odgovorilo solzavo dekle.

Strahoma je povprašal mladenič. Bal se je možnih odgovorov. Poznal je begunsko življenje in spomnil se je nenadnih, po centru razlegajočih se krikov in silovitih jokanj, kadar je komu iz domovine dospelo sporočilo o smrti kakšnega družinskega člana ali sorodnika. Vendar tokrat ni bilo klica ali telegrama, ki bi povzročil nenadno grozo, niti o kakšnem hudem poznopubertetniškem prepiru ni bilo sledu. Narobe ni bilo to ali ono. Narobe je bilo "vse".

V pesmi "I ništa te kao ne boli" sodoben bosanski pesnik Enes Kišević pravi:

svima je kao lijepo
svima je kao dobro
svima je kao ludo

Takšna je bila noč v diskoteki: lepa, dobra in nora. Mladi begunci so bili iskreno sprejeti in počaščeni s strani domačinov ter postavljeni v središče pozornosti s strani Kataloncev. Disk-jockeyu so celo dali kaseto plesnih hitov v svojem jeziku in za pol ure je po prostoru odmevala njihova glasba. Nekaj takega se jim za časa begunstva zagotovo še ni zgodilo. Toda vse to, vsa ta čudovita in globoko doživeta enodušnost mladih, ki ne gleda na nacijo, vero ali socialni status, je Bosancem postala tisto avgustovsko noč iztočnica za še bolj bolečo zavest o nasilno ukradeni in poteptani mladosti.

Kiševićevi verzi bi namreč lahko bili napisani brez tiste upjemajoče in tiho posmehljive besedice "kao". A ko je "vse" narobe, je tudi sreča ene noči "kakor" sreča.

“Naša družina” 1998