Razmislimo o naslednjem silogizmu: "V Amazoniji je padlo drevo. Televizija tega ni posnela. Torej drevo ni padlo."

Kot vidimo, silogizem je čuden in niti ni silogizem. Namesto da bi nam pomagal do razumskega zaključka, nam ponuja paradoks in absurd: nekaj, kar je bilo, pravzaprav ni bilo; nekaj, kar se je zares zgodilo, se v bistvu sploh ni zgodilo! Smo pred čistim nesmislom. Naša logika je v šah-mat poziciji. Ni težko odkriti srž absurda: nahaja se v besedi "televizija". In na mesto te besede bi lahko postavili besedo "radio", "časopis"..., v glavnem, katero koli besedo, ki označuje sredstva javnega obveščanja.

Silogizem o amazonskem drevesu je res nesmiseln, vendar nam na zelo skrčen in jasen način predoči moč družbenih občil. Njihova moč namreč postaja vedno bolj "božja": nekemu dogodku ali neki ideji morejo dati ali odvzeti življenje. Nekaj, česar ni bilo, lahko postane pomembno za vsakega izmed nas; nekaj, kar je vedno bilo, lahko zapade v pozabo in izgine iz naše zavesti.

Neizogibna predelava informacije

Zahod se je zmeraj ponašal s svobodo sredstev javnega obveščanja. V bistvu je res bil otok svoboščin v morju ideoloških totalitarizmov, vojaških hunt, religioznih integralizmov, nacionalizmov in drugih takšnih ali drugačnih nehumanih kaosov. S te strani je prav, da narodi, ki so v procesu demokratizacije, zahodni model svobode govora in informacije čimbolj upoštevajo ali pa kar posnemajo. Ampak zahodni model uporabe družbenih občil je samo najboljši, ni pa popoln.

Paradoksni silogizem iz uvoda ne velja samo za kakšno nerazvito nedemokratično deželo, kjer skupinica oblastnikov po mili volji manipulira z informacijo, velja tudi za komunikacijsko visoko razvite zahodne družbe. Do navadnega državljana tudi na Zahodu pride informacija, ki jo je nekdo drug obdelal, predelal, okrcal, izbral..., skratka, "manipuliral". (Ni nujno, da je pojem "manipulacija" moralno negativen.) Da je to res, je razvidno iz kriterijev, s katerimi se v medijih odmerja, daje ali odvzema življenje nekemu dogodku, ali bolje, novici o nekem dogodku.

Pet kriterijev filtriranja novic

Kriterije o filtriranju novic povzemamo (dodajajoč slikovite primere) iz dokumenta "Credible Christian Comunication", ki so ga v osemdesetih letih spisali protestantski teologi, in ki se v nekaj vrsticah ubada tudi z zahodnimi mediji.

Tretji kriterij se nanaša na geografsko bližino. Novica o jadralnem letalu, ki je padlo v bližini Ormoža, je za nas pomembnejša od novice o šestih vojaških letalih, ki so padla v morje nekje blizu Sicilije.

Po četrtem kriteriju vrednost novice raste, čimbolj čudna in nenavadna je njena vsebina. Veliko je prometnih nesreč, vendar bodo tudi tragične nesreče ostale medijsko v ozadju zaradi novice o "hruški", ki je zletela iz ceste, se čudno prevrnila na neko hišo in zasipala kuhinjo z betonom. To je povzročilo, da so trije stanovalci ostali za celo uro ukleščeni v sivo cementno maso vse tja do trebuha.

Peti kriterij odmerja vrednost novice glede na velikost konfliktne situacije, o kateri govori novica. Parlament, na primer, sprejme zakon o omejevanju priseljevanja tujcev. Novica o tem bo bolj izstopala, če bo ta zakon sprejet po hudih prerekanjih med strankami, se bolj pa, če si bosta dva razjarjena poslanca podelila zaušnice.

Poleg teh petih kriterijev, ki jih sintetično predstavljajo protestantski teologi, na posredovanje novic vplivajo še drugi važni dejavniki kot: politični in ekonomski interesi tistih, ki imajo vpliv na oblikovanje informacij; idejna in kulturna naravnanost novinarja in uredništva; želja po komercialnem uspehu ...

Objektivnost?

Prihajajoč iz sistema, ki je filtriral novico skozi enoumne ideološke filtre, si upravičeno želimo in upravičeno gradimo tudi pri nas zahodni sistem svobodnega informiranja. Namesto cenzur in filtrov hočemo proste roke in objektivnost. Ampak, ta toliko opevana objektivnost sploh obstaja? Ali je mogoče misliti, pisati, brati brez filtrov? Ali ni prehod iz enega v drug sistem informiranja samo zamenjava filtrov? Ali ni res, da vsako opisovanje dogodka (objektivnega dejstva), pomeni neizogibno posredovanje in manipulacijo informacij o dogodku (subjektivni dejavnik)? To so vprašanja, ob katerih si razbijajo glave filozofi in moralisti. Verjetno ne bodo nikoli prišli do enotnega mnenja.

Za nas je važno to, da se zavedamo, da je tudi tako imenovana "svobodna informacija", le relativno svobodna. To seveda ni nič pohujšljivega. Pomembno je da so filtri etično na nivoju. Prav tako je pomembno, da takrat, ko beremo ali produciramo neko novico, vemo, kakšne kriterije pri tem uporabljamo. Ali, kot je nekoč dejal palermskim študentom Eugenio Scalfari - urednik dnevnika "la Repubblica": "Največ, kar lahko storim, je, da povem, s katerega zornega kota opisujem stvari."

Torej, tudi glede svobode tiska in informacije moramo nekoliko omejiti nase občudovanje Zahoda, kajti tudi na Zahodu je novica "obdelana" in mnogokrat se tudi tam zgodi, da drevo, ki je čisto zares padlo, v bistvu sploh padlo ni.

“Tednik” 1995