Tistega petka sem se že ob sedmih zjutraj bled in nenaspan zibal proti univerzi. Medlo sem kukal skozi okno avtobusa in prizori iz ulic, ki jih običajno rad opazujem, me tokrat niso posebej zanimali. Čez pol ure me je namreč čakal eden najtežjih izpitov, odkar sem Študent. A ko se je avtobus ustavil na postajališču Corso Trieste, sem se sunkovito predramil iz predizpitne otopelosti. Na pločniku poleg avtobusa je stala neofašistična častna straža.

Jutro je bilo čisto kot solza. Nenavadno hladen veter je pihal in temperatura je bila za rimske razmere nenavadno nizka - morda celo pod ničlo. Vsi smo bili zaviti v šale in pešci so po pločnikih skoraj tekali, le da bi se čimprej umaknili nekam na varno in toplo. Ampak fant in dekle, stara okrog osemnajst let, oba v črnih usnjenih suknjah in kavbojkah, oba s sončnimi očali in nazaj počesanimi lasmi, se nista premikala. Kot okamenela sta stala v fašistični vojaški drži "mirno": noge razkoračene, roke na hrbtu, prsa ven, glava rahlo navzgor, pogled zabit v neko točko naravnost pred seboj.

Na vsaki strani častnih stražarjev so plapolale črne neofašistične zastave z belim križem v belem krogu. Med stražarjema je gorela prizemna plamenica in ob plamenici je bilo položeno sveže cvetje. Na zidu za stražo pa je na beli podlagi s skoraj meterskimi rdečimi črkami pisalo: PAOLO VIVE, 03.02.1983 - 03.02.1996. Bilo je jasno: natanko pred trinajstimi leti je na tem mestu nasilne smrti umrl nek neofašistični mladinec po imenu Paolo. Ali je padel v pretepu s komunisti, ali s policijo, tega s plakatov, ki so zrli iz okoliških zidov, ni bilo mogoče razbrati. Pa tudi časa ni bilo, saj je avtobus potegnil iz postajališča in me popeljal bledega in nenaspanega na izpit.

Elastične meje tolerance

Po izpitu, na katerem me je profesor rušil in mečkal, vrgel pa le ne, sem se spomnil scene iz ranega jutra. Bilo mi je, kot da sem pred dvema urama tam na Tržaškem korzu srečal utvaro iz sanj ali iz kakšnega kafkijanskega paralelnega sveta nadrealističnih podob. Preveč neresnično mi je delovala tamkajšnja scenografija: severni veter, na vzhodu rdečkasto nebo, prebujajoči se prometni kaos, črne zastave, ogenj, velikanske rdeče črke, pred pobeljenim ozadjem dva militarno okamnela srednješolca. Zdelo se mi je, da vsega tega več ne bo, ko se bom vračal. Če ne mraz, bo pa policija poskrbela, da se neofašistična straža umakne. Ta stvar gotovo nima uradnega dovoljenja.

Ampak, ko sem se ob pol desetih spet prizibal na postajališče Corso Trieste, je bilo vse kot zjutraj, le fant in dekle sta bila druga. Torej nič nadrealističnega, nič nelogično sanjavega, samo ena izmed manifestacij neofašističnega gibanja "Mladinska fronta". Morda nekoliko otožnega pridiha, morda nekoliko pretirana v izrazu, izzivajoča v pomenu, vendar še vedno v elastičnih mejah političnih in kulturnih fenomenov zahodne civilizacije.

Mučenec za “dostojanstvo rase”

Tisti petek sem bil preveč zdelan, da bi izstopil iz oranžne ribje konzerve, ki se ji reče mestni avtobus št.38, in si pobližje pogledal napise na plakatih. Zato pa sem to storil naslednji ponedeljek. Zastav, stražarjev in ognja ni bilo, le nekoliko večji kup cvetja je ležal pod rdečim napisom "PAVEL ŽIVI". V miru sem se posvetil branju treh ali štirih različnih plakatov, ki so še vedno v velikem številu zrli iz okoliških zidov.

Vsa besedila so bila poetično zasnovana in vsa so v himničnih tonih poviševala prerano smrt Paola Di Nelle. Nobeno ni omenjalo konkretnih okoliščin, v katerih naj bi Paolo bil ubit, tako da tudi tokrat nisem zvedel, kdo ga je pokončal: ali državni organi, ali komunistični mladinci? Oboje je možno, saj v zgodnjih osemdesetih letih ni manjkalo pouličnih nasilnih soočanj med levimi in desnimi skrajnimi frakcijami. Zlasti v času pred volitvami je bilo napeto. Mladinci različnih političnih usmeritev so bili običajno tista prostovoljna delovna sila, ki je cele noči lepila propagandne plakate po mestu. In če so se slučajno različne grupacije desnih in levih prostovoljcev srečale, se gotovo niso nasmihale druga drugi in skupaj pokadile kakšno cigareto, pogovarjajoč se o zvezdah in luni. Največkrat so spregovorili verige in noži. V tovrstne nočne pogovore so se rade vključile tudi gumjevke državne policije in karabinjerjev. Marsikdo je obležal v krvi, nekateri tudi za zmeraj.

Plakati torej pesniško povišujejo Paolovo smrt. Besedila ga prikazujejo kot "pogumnega branitelja prave revolucije", za katero je dal življenje, kot mladeniča, ki je v sebi nosil in navzven kazal "dostojanstvo rase", kot heroja, ki bo za vedno ostal v "živem spominu vseh, ki še kar naprej upajo proti upanju in v nobenem primeru ne zapuščajo položajev".

Pompejski stražar

Kako se položaji ne zapuščajo in kako je potrebno vztrajati, četudi se ti ves svet obrača proti, še najbolj prepričljivo govori eden izmed plakatov, ko omenja primer nekega starorimskega vojaka, katerega ostanke so arheologi našli v Pompejih. Ta soldat je bil na straži tisto za Pompeje usodno uro, ko je izbruhnil vulkan Vezuv. Ker ga nihče ni odpoklical s stražarskega mesta, ker je stražarsko mesto pod vsako ceno potrebno obdržati, ker je z vso dušo pripadal rimski vojski, ki se nobenega sovražnika ne boji, ni pobegnil pred prihajajočim valom pepela in plinov. Čakal je, da ga je zasulo in zadušilo prav tam - na stražarskem mestu.

In zdaj, ko se sprehajam po Corsu Trieste razvozlajoč vsebino neofašističnih plakatov, mi podoba tega starorimskega vojaka pripomore, da razumem bolje tiste mlade fante in dekleta, ki so pred nekaj dnevi na tem mestu,v črnem usnju in kavbojkah, s sončnimi očali in nazaj počesanimi lasmi, okamnelo stali, ko so okrog njih plapolale črne zastave, proti njim pa počasi in lezle neustavljive lave sodobnega, pluralističnega, tolerantnega, multikulturnega sveta. Ti fantje in dekleta vedo, da jih bo zasulo in zadušilo, ker pač za uresničitev njihovih sanj o Rasi in Naciji v teh časih ni prostora.

Ampak oni "upajo proti upanju in v nobenem primeru ne zapuščajo stražarskih mest".

"Tednik" 1996