Branko Cestnik

Majhna palermska moralna zagata

Srečanje pogledov

28. junija, proti poldnevu, sedim na rdečkastem marmorju farovškega stopnišča in se ukvarjam s pisanjem razglednic. Skoraj teden dni sem že v Palermu in ne bi bilo prav, da moje prve serije siciljanskih vtisov ne podelim z žlahto in prijatelji. V študijskih letih sem se naučil sintetičnega izražanja, zato sem tudi tokrat živahne palermske vtise briljantno povzel v en sam samcat stavek, ki sem ga potem zapisal na vseh enaindvajset razglednic. Glasi se: "Lepe pozdrave iz Palerma!"

Res, briljantna ustvarjalnost.

Pišem proti poldnevu razglednice. Tu in tam dvignem glavo, da bi mi morda prometna ulica in trg, drevesa in nebo pomagali do navdiha. A kljub rednemu dvigovanju glave ne opazim, da je pičlih deset metrov od mene parkiral temni avto in le s kotičkom očesa zaznam gibanje človeka, ki je izstopil iz avtomobila in le s kotičkom očesa vidim, da se človek sklanja in pripogiba, da se vrže pod avto. Ena izmed mnogih zaznav pač, ki jih umsko ne obdelamo.

Nato pa čisto zares dvignem glavo.

Vidim mladega fanta, ki devlje avtomobilsko kolo na zadnje sedeže svojega zastarelega temnega avtomobila. "Aha, gumidefekt je imel, kolo je menjaval" umsko obdelam podatek.

Nato pa čisto zares tudi mladi fant dvigne glavo. Pogleda me. Sekundo ali dve me prebada njegov, skoraj strogi pogled. Nato se usede v avto, mirno požene, se vključi v promet, in, na prvem križišču nekaj metrov naprej, pogleda v vzvratno ogledalo. Zanima ga, kaj počenja oni trotl, tam na rdečkastem stopnišču.

In kaj počenjam? Delam se, kot da pišem razglednice, v bistvu pa beležim številko njegove registrske tablice.

Dilema

Da, bil sem priča tatvini. Da, fant se je vrgel pod avtomobil, ampak ne pod svojo razbitino, vrgel se je pod lepega, še po tovarni dišečega Peugeota 106. Snel je rezervno kolo, ga pospravil in se odpeljal. In vse to je storil ob 11.30 dopoldan, v srcu živahne palermske četrti "Liberta". Niso ga motili ne pešci, ne avtomobilisti, ne razglednice pišoči turisti. Oh, ko bi se vsak poklic lahko opravljal v tako ljubem miru!

"Kaj storiti?" se začenjam v duhu žreti. "Lopov je vpričo mene nesramno obkradel avtomobil. Ve, da sem ga videl. Gotovo ve, da imam številko njegovega avtomobila. če ga prijavim, se lahko maščuje. In kdo ve, kakšna mafija stoji za temi uličnimi tatovi? Kdo ve, komu se postavim proti?"

Razmišljam tako, si grizem spodnjo ustnico, s pogledom pa božam lastni avto. Srce me zaboli, ko šine skozme, da se nekega jutra lahko zbudim in najdem svoj avto razbit ali zažgan. Prav z zažigom avtomobila namreč palermski kriminalci opozarjajo posameznike, naj se ne vtikavajo v njihove posle.

Razmišljam tako in sram me postane. "Torej sem tudi jaz pristal v malomeščanskem vrtičkarstvu. Lepo je bilo svoj čas tolči po materialistih in konzumistih. Zdaj pa je dovolj, da imam novi avto, in že s celim bitjem trepetam, da bi ga kaj nevšečnega ne doletelo, in že se odrekam pravičnosti. Nič! Obnašal se bom, kot se je v takih primerih obnašati treba!"

Pobuda oškodovancu

"Kako se je treba obnašati v tem primeru?" vprašam župnika. "In kakšno vezo ima mafija s temi majhnimi lopovi?"

Župnik Giuseppe vleče cigareto in z miško stika po računalniku. Nasmehne se moji majhni palermski moralni zagati. Razloži, da se mafija s to tatovsko mrčesjo v glavnem ne ukvarja. Posreduje le, če drhal obkrade kakšen lokal, ki je pod njeno "zaščito", ali če pretirano moti red in mir na področju pod njeno kontrolo. Objasni, da je fant verjetno narkoman, ki rabi denar za svojo dnevno dozo. Z mafijo je povezan, v kolikor je odpeljal ukradeno kolo k tako imenovanemu "kolektorju", se pravi k preprodajalcu z ukradenimi predmeti. Ta preprodajalec seveda dobi dovoljenje za svojo dejavnost od mafije in njej mora plačati določeni odstotek.

In še ena je povezava med tatičem in mafijo: prav mafija fantu garantira dotok droge.

"Kaj storiti? Večina Palermičanov se v takih primerih obrne vstran. Tatovi to vedo in na to računajo. Ti napiši listek z obvestilom o tatvini in ga zatakni za brisalec obkradenega avtomobila," še svetuje Giuseppe. "Prepusti pobudo oškodovanemu lastniku. če prijaviš tatvino policiji, si naredil dobro delo, ne veš pa, če se lastnik avtomobila sploh hoče ukvarjati s to zadevo. Vprašanje je, če ima dovolj poguma za tako stvar."

Pasivni odpor Palermčanov

Mojo majhno palermsko moralno zagato sem tako po župnikovem nasvetu preložil na lastnikova ramena. Ta se je oglasil naslednji dan. Mimogrede je povprašal, kaj smo videli. Zadeva ga ni pretirano zanimala. Niti številke tatove registrske tablice ni vzel. On si ne dela moralnih problemov. Verjetno je razmišljal samo o tem, s kakšno debelo verigo bo treba v prihodnje zavarovati rezervno kolo.

Palermski lopovi v miru kradejo. Palermski občani v miru kujejo svoj pasivni odpor. Zakaj bi se pretirano živcirali in si kvarili zdravje? Daleč je kontinentalna Italija, daleč Država. Če nergaš, se lahko nekega dne pred kriminalno "hobotnico" znajdeš popolnoma sam.

“Tednik”, 1996