Branko Cestnik
Protestniki in alternativci
Romunsko francoski komediograf Eugene Ionesco, ustanovitelj absurdnega teatra in izumitelj raznoraznih avantgardnih početij na odrskih deskah, je nekega dne “mitičnega” leta 1968 odprl okno svojega pariškega stanovanja ter nahrulil mimoidočo protestno reko študentov. Dejal jim je, naj že vendar nehajo s tem cirkusom, naj utihnejo in gredo domov, saj bodo na koncu enako malomeščansko zakrknjeni in birokratizirani kot njih očetje. Revolucionarno vzhičena masa je Ionescu vračala s hudimi pogledi in besedami, kot je pač treba obravnavati konzervativce, staromodneže in nasploh sovražnike napredka.Protest in revolucija demitizirata staro. To je po svoje junaško dejanje. Še bolj junaško pa je demitizirati sam protest, ko ta še traja in je na vrhuncu svoje dinamike. Ionesco je v stilu starozaveznih prerokov zmogel oboje: kritizirati okostenelost starega in razgaliti površnost, kratkovidnost in dvoumnost novega.
Če je mit klasičnega, se pravi militantno-vizionarnega protestnika (ideologija hipijstva in punka) v zatonu, ostaja na površju nekakšen mit pop-alternativca, torej mladih, ki sledijo določenim glasbenim tokovom, načinu oblačenja (rap, rave, dark...), včasih tudi polšportnim vedenjskim vzorcem (skaterji). Možno ga je zaznati v določenih, medijsko dokaj vidnih segmentih slovenske kulture (glej TV-oddaje za mlade); in nasploh v miselnosti, ki zadnjo modo že zato, ker je kronološko zadnja, obravnava kot napredno.
Plakat ob svetovnem dnevu boja proti AIDS-u nam nazorno kaže, kakšni so klišeji "naprednega", ki jih uporablja država. Kužne nevarnosti zavedajoč se mladinec, ki se sproščeno hahlja na naša cestišča, ni slučajno obritoglavec z okrašenim čopkom las. Lepo počesani kmečki fant, ki stoji ob kopici sena, pač ni mogel biti. Državni deček tudi ni slučajno sam. V paru s punco (prim. ob isti priložnosti natisnjen plakat Združenja katoliških študentov) bi mogel nekoliko "staromodno" sporočati o spolnih zadevah. Tako pa dopušča hetero-, bi- in homo-seksualno razlago svojega sladkega nasmeha.
Mit alternative spremlja dvoje predsodkov: da je t.i. alternativna mladež ideološko neobremenjena in da njen način življenja izraža neko silno svobodo. Gotovo danes težje govorimo o strukturirani ideologiji, toda mišljenjski kalupi obvladujejo tudi postmodernega alternativca. Ko se pogovarjaš s kakšnim izmed njih, brž zaznaš, kako ozko je v bistvu polje, po katerem se more razhoditi njegova misel, in kako trdo se bo postavil na stran zguljenih laicističnih in libertarnih tabu-idej. Podobno moremo reči o njegovi svobodi. Subkulturno alter-sceno je moč skomercializirati kot vsako drugo ter jo, ko je potrebno, po nevidnih kanalih neslišno vzgajati, da bo nastopila proti "notranjemu sovražniku" in sprejala proticerkvena gesla po centru Ljubljane.
Skratka, Ionesco bi tudi danes, tudi v Ljubljani imel tehtne razloge, da odpre okno svojega stanovanja in opravi, kar mu narekuje preroški duh.
“Naša Družina” 1998