Ko je bil majhen, so ga mama in poulični tovariši klicali Dadado. Potem je zrasel in nekega dne sklical prijatelje ter jim dejal: "Od danes naprej sem poklicni nogometaš in klicali me boste Ronaldo." Pisalo se je leto 1992, ko je Ronaldo Luiiz Nazario de Lima na ta način uradno zaključil svojo otroško dobo.

Danes, samo šest let kasneje, je Ronaldo planetarni pojem nogometa. Strokovnjaki so presodili, da je prav on "novi Pelé " in prototip igralca za prihodnje tisočletje. Ronaldo združuje fizično moč in vzdržljivost nemškega nogometa ter fantazijo, igrivost in sproščenost brazilskega. Predvsem pa je zelo, zelo hiter. Zaradi teh tehničnih lastnosti in kopice golov se ga je v Španiji oprijel vzdevek "el Fenomeno". Dadado, pardon, Ronaldo je kratkomalo žogobrcajoči fenomen - tudi dandanašnji, ko igra za milanski Inter.

Videti Fenomen

Virtuozi, glasbeni ali športni, navdušujejo. S svojimi sposobnostmi raztezajo meje človeškega izražanja in prav je, da jih občudujemo in imamo radi. Njihova slava je pravzaprav slava naše ustvarjalnosti in veličine.

Taki filozofski nagibi (no ja, ker sem pač bil željan zabave in sprostitve) so me v začetku februarja napeljali, da sem si dejal: "Kdo sem, da bi se Fenomenu ne šel tudi sam poklonit, da bi ga ne počastil z aplavzom in se ne poveselil ob njegovih čarovnijah?" Nahajal sem se namreč v Milanu in obkrožali so me premnogi mladi Ronaldovi častilci. Ti so me vabili na tekmo "Inter - Bologna".

Stadion San Siro je arhitekturna umetnina. Je izredno funkcionalen in nepozabno lep. Četudi bi se zvezdniki na njem ne razkazovali, bi se ga splačalo ogledati. Druga čudenje vzbujajoča zadeva je ogromna masa ljudi, ki se tamkaj zbere ob nedeljskih popoldnevih. Tretja pa navijaška folklora, sestavljena iz spevov (nekateri so celo nevulgarni), zastav in napisov. Nek napis se mi je še posebej vtisnil v spomin. Takole je pisalo na večmeterski črnomodri tkanini: "Vera smo mi!"

Kip na sredini igrišča

Šestdesettisočglava množica je vzdrhtela in tudi meni se je dvignil tlak, ko je natanko ob 14.27 je vstopil na igrišče On. Segreval se je in njegovi gibi so napovedovali vrhunski športni spektakel.

Še si Dadado

Dolgčas, ki je postajal jeza. "Ronaldo se ne trudi in se ne bori", se je začelo zažirati vame. "Ronaldo samo čaka in čaka, da mu bodo servirali. Ronaldo sploh ni taka vsestranska veličina. Ronaldo je razvajeno otroče."

Odganjal sem take in podobne hudobne misli in še upal, da se bo Fenomen prebudil. Vendar Ronaldo je kot brezposelna oseba postopical po sredini igrišča in čakal, da se bo kaj zgodilo. Zgodilo pa se ni nič. Spektakl je ostal pohujšljivo klavrn. Milančani so izgubili z 0-1. Strašni navijači Interja so na koncu izžvižgali svoje moštvo in ploskali gostujočim Bolonjčanom.

Dragi Ronaldo, oprostite, Dadado, kdaj boš zares zrasel in čisto zares zaključil otroško dobo? Mladi in stari te občudujemo in verjamemo, da nas boš še očaral s svojimi mojstrovinami. Toda žoga je okrogla in ti kljub vsemu nisi središče vesolja, da bi se obvezno in brezpogojno morala do tebe prikotaliti. Majhnim otrokom je servirano, zreli možje pa se potrudijo sami.

"Naša družina” 1998