Pedro Casaldaliga
Povedati tvoje ime, Marija

Vstopi v hišo in čutila boš hlad, razbito steklo veselja
ter greh, ki biča kot veter…
Srečujejo se bratje, ne da bi se pogledali;
od duše do duše odsotni.
Delujejo kuhinja, televizor in hladilnik - elektrika nadomešča ljubezen;
in kovanci pojejo kot srake - neumno pognane po vseh kotih.
toda vsa hiša je nabita z odsotnostjo!
(Vsakdanji kruh pa se v elektronskih pečicah žge.)

Svet je prazen kot z žejo nasut vrč.

Od sonca strganih kož, od sonca, ki ovijalo jih je v svoje robce,
izseljeni od voda, ki so obkrožale jih neveste,
nepripravljeni na otroke, katerih plenice valovijo
kot platna v kampingu,
masovno deportirani kot taborišča joka in sramote;
izseljeni, odsotni, izgubljeni, noro izgubljeni širom opustošenih step in brez vrnitve.
Za dve dlani daleč,
razklenjeni s sekiro ljubosumja
na dvorišču domače hiše. Neizmerno
od človeka do človeka
odsotni!

Vstopi in videla boš kakšen mraz.
(Ti se nikoli nisi tako odsotno selila.
Domovina te je potujočo objemala kot hladen in prijeten vetrič,
ki se te je dotikal z dotikom morskih vetrnic.
in obrežje Nila, Jožefovo obrežje te je vodilo kot golobico,
ko ti je v plenice poviti Sin v naročju rasel.
Niso vpadli Herodovi meči med Kristusa in tvoja oči!
Navzočnost je v živem Mesu napolnjevala noči tvoje odsotnosti!)

Celo oltarna miza ločuje brate.
Drug drugemu za hrbtom pijemo Vino vere in prastari Kruh
se nam suh drobi med zobmi.
Suknja brez šiva, ki sta jo obrobila tvoja igla in zlato Duha,
je, za novo bedo scefrana oblekla Sina človekovega
v cape neznanega...

Neizmerno od človeka do človeka odsotni.
Neizmerno odsotni
od Boga!
(Vrč sveta prazen stoji ob zaman odprtem Božjem vodnjaku.)
Vstopi v hišo in videla boš, koliko otrok manjka za Očetovo mizo.
Dediščino so si z nohti prigrebli in zdaj živijo,
kakor pač morejo - pijani od zemlje, podganam podobni.
Živijo, ker jih je doletelo živeti - kot pasja trava...
Mrtvi!

Mati odsotnih,
prag poplačane ljubezni,
vratca sramežljive vrnitve!
Ne da bi vedeli, te vsi izgubljeni sinovi
izpod majavih rožičevcev votlih ust kličejo,
medtem ko zamira večer brez odgovora,
v odsotnosti Boga...

Pribežališče mrtvih grešnikov, ognjišče vseh jokajočih:
Ti veš, kako je izgubiti Kristusa,
ga dan in noč iskati po ulicah,
zastonj vsakega po njem spraševati ter giniti od želje po njegovem Obličju.
Sprejmi v svoj objem vse razkropljene,
odpri vrata vsem izgubljenim, ki kličejo drgetajoči
v neonu in mrazu,
sprejmi jih vse, o naročje Življenja!
Združi nas vse pod streho Očetovega veselja
s kruhom Ljubezni v novih rokah!