“Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli”. Ta žena, ob vzgibu usmiljenja, se ti približa in ti obriše obraz, zaznamovan od udarcev, krvi, prahu, … Lahko je presrečna, zakaj ti, ki si nepremagljiv v usmiljenju, ji obrišeš solzne oči: “Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali”. V Veronikin prt se je vtisnil tvoj obraz. Dal si ji čistih oči in v svojem dušnem prtu bo motrila Boga. Daj nam, Gospod, čistih oči, da te opazujemo, motrimo, v zaznamovanih obrazih, usmiljene roke, da jih obrišemo.


Spominjam se tvoje druge skušnjave in tvoje druge zmage: "Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo. Na rokah te bodo nosili,
da z nogo ne zadeneš ob kamen". Biti Božji Sin te ne napravi neobčutljivega. Angeli ne gredo po tej cesti grenkobe. Zdi se, da so se razgubili, tako kot apostoli. Spet se bodo prikazali na dan vstajenja, da bodo oznanjali tvojo zmago in ti služili. Sedaj pa se spotikaš in se kotališ po tleh.


Tvoj izgled in stanje užalosti nekatere občutljive žene. Ampak v tej odločilni uri tvoje besede niso besede tolažbe. Nagovoriš jih z odločno besedo. Prišel je čas, de premislijo o trenutku v katerem se nahajajo, v dnevu nesreče, ki jih zagrinja, njih in njihove sinove. Daj, Gospod, da bomo vstopili v nas same, daj, da premislimo naše stanje, da odkrijemo naše mesto pod soncem. In daj nam solz, da bomo objokovali neplodnost našega življenja. Daj, da iz našega starega in suhega drevesa poženejo mladike novega življenja.


Ob tvojem tretjem padcu se spomnim zadnjih besed skušnjavca: "Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja". Res je, skušnjava je privlačna. V zameno ti je bil darovan kelih grenkobe na Oljski gori. Dar, ki povzroča odpor. Ampak tukaj je skrivnost: pokleknil si in rekel: "Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti". Sprejel si ga iz čiste ljubezni do tvojega Očeta, iz čiste pokornosti in darovanja njegovi želji. Do konca si zaužil zdravilo; zate grenko, a za nas vir ozdravljenja. S kakšno gorečnostjo nas, tvoje slednike, vzpodbuja sveti Pavel: "Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih dušah ne boste utrudili in omagali".


Slečejo te. Obleka je eden od simbolov našega dostojanstva, je izraz dragocenosti, ki je človek. Ob strganju obleke te želijo pokriti s sramoto, te postaviti na grob način pred ljudi kazajoč, da nimaš dostojanstva. Želijo te predstaviti kot izmeček človeka, kot človeško krpo, kot da nisi vreden nobenega  priznanja, nobenega spoštovanja. Enostavno, nisi več oseba, nimaš več intimnosti in pravice do nje. Kako daleč je ostalo jutro Spremenjenja, ko je tvoja obleka postala bela kot luč! Sedaj nisi samo prikrajšan za nadčloveško dostojanstvenost, prikrajšajo te za dostojanstvenost človeka.