Priprave so se končale. Prišel je trenutek izvršitve obsodbe. Neizpodbitne obsodbe. Pribijejo ti roke in noge. Udarec za udarcem ti razmesari tvoje meso. Ali so mogoče tvoje noge tekle za hudobijo? Poštar božji! Hodil si po vaseh in zaselkih in nosil v torbi največjo in upajočo novico: prihod Božjega Kraljestva. Govoril si ljudem: "Vrjemite veseli novici: bo že Bog pomagal. V dobrih rokah ste. Bog jemlje vaše prošnje v obzir". Ali so tvoje roke sodelovale pri vlomih? Tvoje roke so znale tesarska opravila, blagoslavljati otroke, pripraviti mazilo za slepca od rojstva, razdeliti kruh množicam v puščavi in učencem na zadnji večerji, obuditi mrtvo deklico ali mladeniča, ki so ga nesli proti pokopališču, in vrniti njihovim staršem: to je edino plačilo ki si ga sprejel; edina tvoja "kraja" je bila izvleči smrti njene žrtve.


V tem trenutku je naša najboljša molitev tišina. Umolknil si, Božja Beseda. Pokril si se z molkom smrti. Vstopil si v skrivnostno, neskončno božje svetišče. Tudi mi se želimo poglobiti v nas same in tam notri, v globini naše zavesti častiti to neskončno božjo skrivnost, ki nam je podarila življenje ustvarjenih in nas bo poklicala nekega dne, da ji pokažemo sadove. Po tebi vemo, da je ta skrivnost, častitljiva skrivnost ljubezni in dobrote, skrivnost pravice in milosti. On je naša domovina. V Njem živimo in v Njem želimo umreti. Naj On posuši našo zadnjo solzo. Naj on sprejme naš zadnji vzdihljaj.


Opazujem te, naš Rešenik, v naročju tvoje matere. Pogled bega od matere na Sina in od Sina na mater. In si mislim: križajo Sina in meč bolečine prebode materino srce. Ranijo Pastirja in ovce se razbežijo... Koliko oseb prizadenemo, ko ranimo eno? Koliko oseb boli, ko pretepam eno? Kdo bi lahko izračunal, koliko ljudi prizadene bolečina, povzročena enemu samemu bratu ali sestri? Tukaj, ko tako opazujem ta prostor, ko te tvoja mati drži mrtvega v naročju, se zavedam resnice, ki jo pogosto pozabim: ko udarim enega samega človeka, udarim množico. Zmeraj, ko obsojam, podpišem več kot eno obsodbo.


Ko takole gledam tvoje telo, položeno v grob, se spomnim besed vernika: "Vse galaksije vesolja nimajo drugega cilja obstoja, kot kazati na grobni kamen pod katerim je ležal Jezus". Saj je vendar pod tem nagrobnim kamnom ležal On, ki je začetek vsega vesolja. Potrebno je bilo, da pšenično seme pade na zemljo, da ne ostane neplodno, Potrebno je bilo, da Božji Sin, Sin Človekov prehodi vse poti našega človeškega obstoja. Kot človek je začel živeti kot seme v notranjosti Marije. Na koncu pa je moral svoje zrelo življenje pustiti notranjosti mrzle zemlje. Tako nam je pokazal svojo resnično človeško-bratovsko vez z nami.


Brat in Rešenik, delil si usodo z nami do konca, prebrodil si vse naše kritične trenutke in sprejel smrt, zaničevano od ljudi, poveličano pred Bogom. Nad tvojim grobom ni rasla pasja trava. Sprejmi nas v tvoji smrti, ki rešuje in poživlja. Želimo, tako kot apostol Pavel, te spoznati, biti sotrpini v tvojem trpljenju in obnoviti v sebi tvojo smrt. Želimo spoznati v sebi moč tvojega Vstajenja.