11.

Ne množi besed

(oh)

Tisto popoldne je opat preživel z novinci. Preden se je vrnil v svojo celico, jim je dejal:

"Zadaj gremo k molitvi. Vsak naj svojo molitev moli naglas. Molitev naj ima največ eno besedo. Nato bomo v tišini poslušali.

Novinci so molili:

"Oh."

"Gospod."

"Bog."

"Oče."

"Luč."

"Ogenj."

"Pravičnost."

"Izvir."

"Veselje."

"Mir."

(In nastala je dolga tišina.)

"Amen," zaključi opat, zvest navodilu, ki ga je sam dal.

Preden se razidejo, neki novinec nedolžno povpraša opata: "Katera od teh molitev je bila najboljša?"

"Vse," odgovori opat. "Ker imajo vse korenino in korenina je vsem enaka.

"Vendar, če bi morali vseeno izbrati eno," vztraja novinec.

"No, potem bi ostal pri prvi – 'oh'. Je iz dveh črk in ena izmed črk je tiha kot dih. Ta molitev izraža več kot  mislimo."

Opat se prijazno poslovi in doda: "Samo tišina jo prekaša."